Impresija
Na vrhu hriba stojim
in gledam v daljavi dolino.
Sonce se spušča,
barve spreminja.
Vetrov se dotikam
in vonj cvetja diham.
Globoko vdihnem,
na skrbi pozabim.
V daljavi slišim prepevanje ptic,
veselo letajo nad menoj.
Miren sem,
Na vrhu hriba stojim
in srečen sem.
Ker sem del narave.
Ker me sprošča, pomirja in diha z mano.
Jan Orešič, 3. č
NIČ
to je nič
iz niča je nič
zato imaš en nič
ko imaš en nič
in mu dodaš nič
kmalu sam postaneš nič
ko postaneš nič
si zanič
kar je še huje kot nič
zato če nočeš biti
zanič ali nič
dodaj malo več kot nič
ko dodaš več kot nič
več nisi zanič
ali pa si več kot nič
enostavno je dati več kot nič
včasih te sploh ne stane nič
pa še poskrbiš da nisi zanič
Jure Majnik, 3. č
Opomba avtorja: v besedilu ni NIČ ločil
Moja oda Sloveniji
Slovenija je moja domovina ̶ ena in edina.
Ljubezen, zdravje, znanje, sreča,
O, to vse Slovenija mi veča.
Vedno mi stoji ob strani,
Enako kot sta mi ati in mami.
Naj za vedno ostane tako
In naj tudi drugim enako bo.
Je naša domovina,
A za nekatere, žal, še vedno kot tujina.
Urban Hajšek, 3. č
TI
TI si zame sreča, ki mi sije iz oči,
ljubezen, ki ob tvojem nasmehu zadrhti,
sončni žarek, ki si ga moje srce želi,
strah, ki v dnevih brez tebe skupaj z mano krvavi.
TI si zame kot lepe sanje,
ker vedno še verjamem vanje,
ker vedno še zaupam v srečo,
kot na nebu v zvezdico svetlečo.
V mojih mislih je le ena oseba,
v mojih mislih je le ena podoba,
saj sreča moja si le TI,
v mojem srcu boš vse dni.
TI si žarek, ki me greje,
TI si sonček, ki se smeje,
a ko se spusti temna noč,
postaneš luna, ki me nese proč.
Poneseš me v sladko spanje
in prekrasne lepe sanje.
Nejc Kekec, 3. a
Mobilni telefon
Svet se spreminja iz dneva v dan,
vsako sekundo je nekaj novega.
A pri nas, mladih, nič …
Samo buljimo v te škatle s slikami v roki.
Prst hiti gor in dol,
minute v ure, ure v dni …
Le kaj je tako zanimivega?
Nič od nič …
Samo gledamo v te škatle
in s prsti drsimo gor in dol.
Čas pa neusmiljeno teče …
Tomi Lovrek, 1. a
Strah pred prihodnostjo
Le o čem naj pišem?
Naj raje kaj narišem?
Ojoj, kaj vse razmišlja moja glava,
pa saj to ogromna je zmešnjava …
Vse v meni tli,
ne zapirajte si oči,
le poglejte v to obzorje,
četudi je nemirno morje.
Le komu naj zaupam?
Naj v sebe se zaprem?
Je bolje, da obupam?
Ali raje komu se odprem?
Zakaj nihče ne vidi tega obraza,
ki je žalosten, obupan in potrt,
obraza, ki boji se poraza,
da ne bi bil spet zatrt.
Le kdo lahko pomaga tej osebi,
ki preprosto nima dovolj moči
in od skrbi bedi vse noči …
Tia Premužić, 3. c
